Pistacijo vsi poznamo. Seveda tu govorimo o njenih plodovih. Pistacija kot rastlina je namreč drevo, ki doseže velikost desetih metrov. Najbolje uspeva na jugozahodu Azije. Pistacijini plodovi so oreščki, ki spominjajo na nekakšne koščičaste plodove. So belkaste barve in visoke trdote ter imajo prepoznaven vonj, tudi okus. Ko odpremo sadež pistacije, razpade na dve enoti, kar smo videli že pri orehih. Posebnost teh plodov je, da se odpirajo z značilnim zvokom. Po starodavni legendi stanje pod drevesom pistacije in poslušanje odpiranja oreškov prinaša zaljubljencem srečo.
Človek pistacijo je že od nekdaj, natančneje – še iz poznopaleolitskih časov. Jedro pistacije je treba pojesti v celoti, ne glede na to, ali gre za svež, posoljen ali popražen sadež. Ste že poskusili sladoled pistacije? Poleg tega, da je zelo priljubljena v tej ledeni poletni sladici, pistacija svoje mesto velikokrat najde tudi v kakšni baklavi ali drugi sladici. S pistacijo so še posebej bogati v Iranu.
Plod pistacije ima lupino, ki jo prepoznamo po bež barvi. Za prodajne namene jo včasih pobarvajo z rdečim barvilom. Dandanes se pistacija obira s stroji, še iz časov ročnega obiranja pa obstaja običaj barvanja, s katerim so hoteli prekriti sledi prstov, ki so na lupini nastali id obiranja. V današnjem času, ko vse poteka strojno, so plodovi celi in čisti. Kljub temu pa se za določena tržišča pistacijo še vedno barva, saj je tako pač povpraševanje.
Za namene lažjega obiranja se drevesa pistacija dandanes obreže, ko doseže določeno velikost. Drevo moškega spola lahko osemeni osem do dvanajst ženskih dreves. Slednja cvetijo od treh tednov do enega meseca. Proizvajanje semen pri moških drevesih traja več tednov. Semena nato raznese veter.
Pistacija ima visoko hranilno vrednost. Vsebuje namreč kar dvajset odstotkov proteinov, petdeset odstotkov mastnih olj, dvajset odstotkov pa predstavljajo ogljikovi hidrati. Bogata je z rudninskimi snovmi. S sto grami pistacije bomo zaužili šesto kalorij.