Kot študentje smo se večkrat dogovorili za določene izlete in se imeli lepo. Tokrat pa je padla ideja, da gremo na Triglav. Sprva smo to vsi jemali kot hec, potem pa smo se vedno bolj resno o tem začeli pogovarjati. Še danes se spominjam, ko je prijatelj na pijači rekel:
Prijatelji, zdaj pa se odločite, ali res želite na Triglav, da jaz začnem organizirati pot?
Takrat smo se vsi spogledali, nazdravili in pritrdili. Imeli smo samo enega, ki je na Triglavu že bil, tako nam je bilo to dovolj, ker smo mu zaupali. Vse smo prepustili njemu, on je moral organizirati vse potrebno:
- Kdaj bomo šli?
- Kaj potrebujemo?
- Kako se pripraviti za ta podvig?
- Ali so kakšne posebnosti pri komerkoli?
- Koliko kondicije je potrebne?
- Kaj vzeti s seboj, kar se tiče hrane, pijače in oblačil?
Ker je bila zima je bil naš pohod še zelo daleč, a vseeno nas je prijatelj že opozarjal, da naj delamo na kondiciji. Tako se je vsak na svoj način pripravljal, nekateri smo tekli, drugi hodili več ur, tretji hodili v fitnes.
Ko je prišel mesec junij, pa smo šli. To je bilo posebno jutro za nas, ko smo se pripeljali v Vrata. V meni je bilo toliko adrenalina, straha, ali bom to vse zmogel in da bom končno enkrat stal na najvišjem vrhu Slovenije. To so res bile sanje. Ker smo imeli res dobrega vodiča, ki je vsakega dobro opazoval, posebej je hitro opazil, če je kdo potreboval potrebni počitek. Po dobrih 6 urah smo prišli na Kredarico, drugo jutro smo se povzpeli na vrh Triglava in tako nadaljevali pot do Bohinja.
Takšni izleti in spomini so enostavno nepozabni! To nas bo vedno povezovalo!