Že nekaj let je na mojih nogah opornica za koleno in moram reči, da sem z njimi zelo zadovoljna. Priporočam jih vsem, ki imajo težave z obrabo sklepov zaradi športne aktivnosti. S športom se ukvarjam že precej let, saj sem rada v gibanju. Imam veliko energije, ki jo moram nekako porabiti. Že zdavnaj sem ugotovila, da mi najbolj ustrezata tek in jogging. Ker pa te tek zasvoji, hočeš vedno več in več. Trasa se daljša, tvoje sposobnosti se večajo, vedno več si upaš. Začneš se udeleževati tekmovanj in tvoj tekaški prijatelj te pregovori, da bi skupaj poskusila maraton.
Po prvem pretečenem maratonu si popolnoma vzhičen. Sam nase si ponosen – morda ponos ni prava beseda, saj za ta občutek pravzaprav ne obstaja beseda – da ti je uspelo kaj takega. To je, kot bi se iz divjih in norih sanj premaknil v realnost in ugotovil, da so se sanje pravkar uresničile. Prevevajo te občuti sreče, radosti, ljubezni, evforičnosti, ponosa, časti … S tem čustvenim koktejlom se potem napajaš še naslednje pol leta, ko se odločiš, da je čas za nov maraton. In za to seveda treniraš bo betonu in trdem asfaltu.
Zdaj bo že pet let, odkar sem nehala teči maratone. Tekla sem jih tri leta. Verjemite, ta napor je živalski in ga ne privoščim nikomur. Danes na maraton gledam s povsem drugačnimi, treznejšimi očmi. K streznitvi so veliko pripomogla tudi moja kolena, ki so prav zaradi v maratonov v zelo slabem stanju. Danes je na mojih kolenih opornica za koleno. Brez njih skorajda ne grem več iz hiše. Pomagajo mi, da lahko sploh še tečem. Za mano je burno tekaško obdobje, a šele zdaj sem spoznala, da človek preprosto vsega ne zmore. Nekje klecne, pa tudi če v kolenu. Hvaležna sem, da obstaja nekaj takega, kot je opornica za koleno.